Aleksander Dugin je ruski sociolog, filozof in geopolitik, ustanovitelj in vodja Evrazijskega gibanja, avtor tako imenovane »četrte politične teorije« (ČPT), ki naj bi nadomestila tri prejšnje (propadle): komunizem, fašizem in liberalizem. V politiki si prizadeva, da bi se Rusija spet združila z nekdanjimi sovjetskimi republikami v Evrazijsko zvezo in tako oblikovala evrazijsko nadržavo.
V svoji zadnji knjigi obsežnega projekta "Noomahija" (po grško »Boj uma« ali »Borba umov«) v kontekstu analize duhovnega sveta vzhodne Evrope in Balkana je posvetil poglavje tudi Sloveniji (Vzhodna Evropa. Slovanski Logos. Sarmatski slog in balkansko navje, Moskva 2018).

Slovanski narodi so od 5-6. stoletja odigrali odločilno vlogo na prostoru Vzhodne Evrope. Ta del "Noomahije" proučuje slovansko obzorje vzhodne Evrope, ki ga avtor imenuje "Velika Slovanija". Aleksander Dugin verjame, da se bo kljub močnemu vplivu številnih neslovanskih ljudstev in močnih civilizacijskih polov - Bizanca, Rim, Nemčije, Francije, Anglije, Rusije, Otomanskega cesarstva na slovansko obzorje Vzhodne Evrope, mozaik zahodnih in južnoslovanskih ljudstev, kot središč mešanih in neodvisnih kultur in religij v prihodnosti lahko razvil v večplastno in celostno civilizacijsko enotnost.
Dugin po kratkem prikazu politične zgodovine Slovenije od antike do 21. stoletja oriše njeno intelektualno atmosfero s karakterizacijami del Tineta Hribarja, Ivana Urbančiča, Gorazda Kocijančiča, Slavoja Žižka in Neue Slowenische Kunst. Ta zanimivi oris, ki ima naslov Slovenski slog: evrointegracija in nihilizem, je v slovenščino prevedla Urša Zabukovec.
Če povzamemo to poglavje, se Slovenci se od drugih južnoslovanskih narodov ločijo po tem, da je njihova identiteta najmanj vezana na jasno izražen politični, zgodovinski ali religiozni projekt. Zaradi vsega tega ne moremo resno govoriti o slovenskem Logosu. A Slovenci so kljub temu postali del skupne fronte v boju južnih Slovanov za neodvisnost in so prispevali svoj delež k nastanku južnoslovanskega slovanofilstva, kar je pravzaprav tudi najbolj samobitna plat slovenske identitete.
V vsem ostalem je bila slovenska kultura podaljšek zahodnoevropske, predvsem avstro-germanske in deloma italijanske. Kar jo je postavilo v nasprotje s sosednjimi južnimi brati Slovani. Iz vseh omenjenih prvin – slovanske, katoliške in germanske – se je izoblikoval slovenski slog, ki bi ga lahko opredelili kot »urejeno slovanstvo«.
Avtor knjige izpostavlja slovenskega filozofa Gorazda Kocijančiča kot predstavnika globinske, specifično slovansko-grške krščanske metafizike in Slavoja Žižka, kot predstavnika francoskega, v svoji celoti precej nihilističnega postmodernizma. Oba filozofa simbolično utelešata dve plati slovenske identitete. Kocijančič je dejansko začetnik slovansko-krščanskega tradicionalizma, s čimer je slovensko kulturo iz nekakšne periferije med Zahodom in Vzhodom spremenil v svojevrstno filozofsko središče. Pomen Gorazda Kocijančiča je v sodobni Sloveniji povsem očitno podcenjen, čeprav avtor nadaljuje linijo globokih južnoslovanskih filozofov, povezanih z izvorom slovanofilske ideje.
Po drugi strani pa je Slavoj Žižek predstavnik filozofije, v kateri ni ničesar pristno slovenskega. V tem sicer prav tako lahko prepoznamo značilnost slovenskega sloga: Slovenci se imajo v določeni meri za del zahodnoevropske kulture in jo poskušajo čim natančneje posnemati in ji slediti.
Več o omenjenem poglavju v slovenščini si lahko preberete tukaj, za ogled celotnega opusa v ruščini pa priporočamo obisk strani avtorja.