V enajstem zvezku z naslovom Vzhodna Evropa. Slovanski Logos. Sarmatski slog in balkansko navje (Moskva, 2018) se posveča tudi Logosu balkanskih narodov; osmo poglavje govori o slovenski filozofiji.
Istočasno je Dugin pripadnik starovercev. Sanja o oživitvi Ruske pravoslavne cerkve, kot je bila pred razcepom. Župljanka ene od veroizpovedi. Alexander Gelevich je zagovornik idej bizantizma, ki pomeni združitev sekularne in duhovne moči, politične ideje o Moskvi kot tretjem Rimu in o Rusiji kot nasledniku Bizanta, edini sili, ki preprečuje prodor Antikrista v sodobni svet. žena Aleksandra Dugina
Aleksander Dugin je ruski sociolog, filozof in geopolitik, ustanovitelj in vodja Evrazijskega gibanja, avtor tako imenovane »četrte politične teorije« (ČPT), ki naj bi nadomestila tri prejšnje (propadle): komunizem, fašizem in liberalizem. V politiki si prizadeva, da bi se Rusija spet združila z nekdanjimi sovjetskimi republikami v Evrazijsko zvezo in tako oblikovala evrazijsko nadržavo. V svoji zadnji knjigi obsežnega projekta "Noomahija" (po grško »Boj uma« ali »Borba umov«) v kontekstu analize duhovnega sveta vzhodne Evrope in Balkana je posvetil poglavje tudi Sloveniji (Vzhodna Evropa. Slovanski Logos. Sarmatski slog in balkansko navje, Moskva 2018).
Slovenci se od drugih južnoslovanskih narodov ločijo po tem, da je njihova identiteta najmanj vezana na jasno izražen politični, zgodovinski ali religiozni projekt. V nasprotju s pravoslavnimi Bolgari in Srbi Slovenci ne poznajo bizantinske ideje katehona,2 se pravi imperija in neodvisnega patriarhata, ki bi nase prevzela misijo, podobno Bizancu. V nasprotju s (prav tako) katoličani Hrvati, s katerimi so si kulturno najbliže, so tudi precej slabo razvili idejo o oblikovanju močne, neodvisne slovanske oziroma nacionalne države. Hrvatje so sanjarili o obnovitvi kraljestva Trpimirovićev in si prizadevali za utrditev religiozne samobitnosti, kar se je izrazilo tudi v uporabi glagolice v bogoslužju. Slovenci so ponižno sprejeli latinščino, z vprašanjem o bogoslužju v nacionalnem jeziku so se ukvarjali šele v času protestantizma (v marsičem pod vplivom Čehov).
Zadnji razdelek, naslovljen Laibach: totalitarna narava nihilizma, odpre trditev, da je izrazit primer "slovenskega sloga" v popularni kulturi in avantgardni umetnosti gibanje NSK in glasbena skupina Laibach, ki je del tega gibanja. O njihovem ustvarjanju zapiše, da "nobena druga država in noben drug južnoslovanski narod ni imel pogojev za tako radikalno preigravanje nacistične estetike. Pri Hrvatih je bil preveč živ spomin na ustaše, Bolgari so v drugi svetovni vojni sami sodelovali na strani sil osi, Srbi pa so pod nemško okupacijo preveč trpeli, da bi se – četudi ironično – navezovali na tretji rajh."