Istočasno je Dugin pripadnik starovercev. Sanja o oživitvi Ruske pravoslavne cerkve, kot je bila pred razcepom. Župljanka ene od veroizpovedi. Alexander Gelevich je zagovornik idej bizantizma, ki pomeni združitev sekularne in duhovne moči, politične ideje o Moskvi kot tretjem Rimu in o Rusiji kot nasledniku Bizanta, edini sili, ki preprečuje prodor Antikrista v sodobni svet. žena Aleksandra Dugina

Aleksander Dugin je ruski sociolog, filozof in geopolitik, ustanovitelj in vodja Evrazijskega gibanja, avtor tako imenovane »četrte politične teorije« (ČPT), ki naj bi nadomestila tri prejšnje (propadle): komunizem, fašizem in liberalizem. V politiki si prizadeva, da bi se Rusija spet združila z nekdanjimi sovjetskimi republikami v Evrazijsko zvezo in tako oblikovala evrazijsko nadržavo.
V svoji zadnji knjigi obsežnega projekta "Noomahija" (po grško »Boj uma« ali »Borba umov«) v kontekstu analize duhovnega sveta vzhodne Evrope in Balkana je posvetil poglavje tudi Sloveniji (Vzhodna Evropa. Slovanski Logos. Sarmatski slog in balkansko navje, Moskva 2018).

Slovenci se od drugih južnoslovanskih narodov ločijo po tem, da je njihova identiteta najmanj vezana na jasno izražen politični, zgodovinski ali religiozni projekt. V nasprotju s pravoslavnimi Bolgari in Srbi Slovenci ne poznajo bizantinske ideje katehona,2 se pravi imperija in neodvisnega patriarhata, ki bi nase prevzela misijo, podobno Bizancu. V nasprotju s (prav tako) katoličani Hrvati, s katerimi so si kulturno najbliže, so tudi precej slabo razvili idejo o oblikovanju močne, neodvisne slovanske oziroma nacionalne države. Hrvatje so sanjarili o obnovitvi kraljestva Trpimirovićev in si prizadevali za utrditev religiozne samobitnosti, kar se je izrazilo tudi v uporabi glagolice v bogoslužju. Slovenci so ponižno sprejeli latinščino, z vprašanjem o bogoslužju v nacionalnem jeziku so se ukvarjali šele v času protestantizma (v marsičem pod vplivom Čehov).

Zadnji razdelek, naslovljen Laibach: totalitarna narava nihilizma, odpre trditev, da je izrazit primer "slovenskega sloga" v popularni kulturi in avantgardni umetnosti gibanje NSK in glasbena skupina Laibach, ki je del tega gibanja. O njihovem ustvarjanju zapiše, da "nobena druga država in noben drug južnoslovanski narod ni imel pogojev za tako radikalno preigravanje nacistične estetike. Pri Hrvatih je bil preveč živ spomin na ustaše, Bolgari so v drugi svetovni vojni sami sodelovali na strani sil osi, Srbi pa so pod nemško okupacijo preveč trpeli, da bi se – četudi ironično – navezovali na tretji rajh."

Although the concept of hegemony in Critical Theory is based on Antonio Gramsci’s theory, it is necessary to distinguish this concept’s position on Gramscianism and neo-Gramscianism from how it is understood in the realist and neo-realist schools of IR.

The classical realists use the term “hegemony” in a relative sense and understand it as the “actual and substantial superiority of the potential power of any state over the potential of another one, often neighboring countries.” Hegemony might be understood as a regional phenomenon, as the determination of whether one or another political entity is considered a “hegemon” depends on scale. Thucydides introduced the term itself when he spoke of Athens and Sparta as the hegemons of the Peloponnesian War, and classical realism employs this term in the same way to this day. Such an understanding of hegemony can be described as “strategic” or “relative.”

In neo-realism, “hegemony” is understood in a global (structural) context. The main difference from classical realism lies in that “hegemony” cannot be regarded as a regional phenomenon. It is always a global one. The neorealism of K. Waltz, for example, insists that the balance of two hegemons (in a bipolar world) is the optimal structure of power balance on a world scale[ii]. R. Gilpin believes that hegemony can be combined only with unipolarity, i.e., it is possible for only a single hegemon to exist, this function today being played by the USA.

In both cases, the realists comprehend hegemony as a means of potential correlation between the potentials of different state powers. 

Gramsci's understanding of hegemony is completely different and finds itself in a completely opposite theoretical field. To avoid the misuse of this term in IR, and especially in the TMW, it is necessary to pay attention to Gramsci’s political theory, the context of which is regarded as a major priority in Critical Theory and TMW. Moreover, such an analysis will allows us to more clearly see the conceptual gap between Critical Theory and TMW.